K nam je prišla s sinkom, starim kakšne tri mesece. Moral je biti iz njenega prvega ali največ drugega legla, saj je stara šele okoli leta in pol. Bila je ponovno breja, kot se za najdeno muco spodobi. Na srečo je bila še na začetku brejosti, zato smo jo lahko sterilizirali, ne da bi pri tem ogrozili njeno zdravje. Ga je pa po prihodu s klinike ogrozila kar sama, saj je med prenosom transporterja od avta do vhodnih vrat vrgla vratca s transporterja in še vsa omamljena od narkoze pobegnila. Nervozna zaradi ovratnika se nam ni pustila ujeti in tisto noč smo bili vsi v skrbeh, ne le za njeno zdravje, pač pa tudi življenje.

Pa se je gospodična k sreči naveličala samotnega pohajanja in je naslednji dan sama prišla nazaj. Vsi smo je bili zelo veseli, še posebno pa njen sinček Rej, s katerim sta bila zelo navezana. Ker je hlačala okoli, ko bi morala v miru okrevati od operacije, je morala zato še enkrat na poseg, saj se ji je odprl eden od šivov in je nekoliko krvavela. Da njenih tegob še ne bi bilo konec, pa je nekaj dni za tem v nov dom odšel tudi Rej, s katerim sta bila izjemno navezana. Upali smo, da bi ju morda kdo vzel skupaj, saj sta bila res izjemen primer navezanosti in predanosti. A ker ne živimo v idealnem svetu in ker smo našli primerne lastnike za Reja, smo ga predali v ljubeč objem novega doma, Makica pa še čaka na svoj srečni trenutek.

Donči? In zakaj ne Don? Don zveni že skoraj pregrobo za takšnega nežnega mačkončka, torej mora biti Donči.

Ko ga zagledaš, te oči od intenzivne oranžne barve kar malo zabolijo. Da ne bi bilo prehudo, se muc skrije. Saj veste, previdnost je mati modrosti. Čeprav je sprva plašen in previden do vsakega novega človeka, se kaj kmalu odtaja in premami ga prava mačja radovednost. In potem ni več zadržkov: presti, se božati, lesti v naročje, nastavljati vse dele telesa. Prav nežen mačkon. Da pa se ne bi izneveril svoji starosti, saj je še pravi mulec, mora seveda sprostiti tudi vso odvečno energijo in takrat ga je polna vsa hiša. Ni ga boljšega kot igra, s človekom ali drugimi mačjimi sostanovalci.

Donči je v zavetišču skoraj tri mesece, čeprav je že več kot pripravljen na nov dom. Testiran, cepljen in kastriran čaka in čaka na svojega človeka. Res sicer potrebuje nekaj časa, da se navadi na nove ljudi, vendar ko vidi, da mu ne grozi nobena nevarnost, postane prava nežna mačja dušica. Z drugimi mački se izvrstno razume in zelo rad igra, torej je primeren tudi za nekoga, ki išče družabnika za svojega predatorja.

Katra S.

Več o Dončiju

Mislim, da bo Polonin začetek zgodbe kar primeren: "Nekdo je pri eni od cerkva v Kranju odložil zaprto škatlo, v njej pa šest malih, 4-5 tednov starih muckov. Trije samčki so oranžno beli, en samček je oranžen, en črn, za vzorec imajo zraven še črno sestrico." In več kot odlična "katoliška" ugotovitev forumovke Xene: "Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme!" Žal se očitno sme. Pravi greh bi namreč bil sterilizirati (takrat še nesojeno) mačjo mamo, ki je morda celo brezmadežno spočela, kdo bi vedel, čudna so pota... Za posledice pa bodo že poskrbeli drugi, tako kot že ničkolikokrat. Ne vem, zakaj se lastniki mačke niso skupaj z njo veselili novega "čudeža življenja" oziroma tokrat kar šestih čudežev, in so skrb zanje preložili na ramena drugih. Kakorkoli vzameš, neopravičljivo, ampak vsaj toliko bi lahko počakali, da bi mucki samostojno jedli. Glede na število na tak in podoben način "eliminiranih" mačk in psov je več kot očitno, da nekaj v naši državi ni v redu. So to nepravilno spisani zakoni, ki se jih lahko tolmači zelo svobodno ali pa se jih niti ne izvaja ali pa jih celo ni, ali morda popolna brezvestnost ljudi, ki jim ne pomaga nikakršno osveščanje, pa naj ga je še toliko in to na vseh možnih koncih in krajih? Jaz ne vem, ne ve niti marsikdo drug, ki se s problemom zapuščenih in neželenih živali spopada vsak dan in po svojih najboljših močeh poskuša reševati nastale in včasih prav brezizhodne situacije. Vsekakor pa ljudje, ki so sposobni narediti kaj takega, kot "lastnik" teh mačjih mladičev, res niso kaj prida ljudje. Pa pustimo tega reveža na duhu pri miru, saj je konec koncev prav nepomemben. Pomembno je pravzaprav samo to, kaj se je z mucki dogajalo po prihodu v zavetišče.

Pa so res presnete te mačke, kamorkoli pogledaš, jih je dovolj, označujejo hišne vogale, da vse smrdi, ponoči tulijo in se pretepajo, da ne moreš spati, se iztrebljajo na in v sveže prekopane gredice na vrtovih, delajo samomore pod kolesi nedolžnih avtomobilov, predvsem pa se množijo, množijo in množijo.

Tako približno to zgleda s stališča morda niti ne zapriseženih sovražnikov mačk, morda samo nepoznavalcev ali pač ljudi, ki se nikoli niso poglabljali v njihovo dušo, njihov način življenja. Kako pa to zgleda s stališča mačke, v tem primeru prostoživeče ali pa vsaj mačke, ki ni pod nadzorom? Nekako takole: večkrat lačna kot sita, paritev ob vsakem breznanju in posledično seveda nova in nova legla z xy številom mladičev, ki jih čaka podobno življenje. Če temu dodamo še bežanje pred besnimi, zlobnimi ljudmi in njihovimi metodami preganjanja in iztrebljanja mačk na vse možne nehumane načine, to verjetno res ni podoba vsaj prijetnega, kaj šele idealnega življenja.

Ti dve mačji sirotici se morata za svoje življenje zahvaliti psu, ki ju je zavohal v vrečki pod kamenjem in nanju opozoril svojo lastnico. Seveda sta bili premraženi in podhranjeni, predvsem pa brez mame muce ne bi preživeli.

Najprej ju je bilo treba ogreti in nahraniti, seveda po dudi. Čeprav to pomeni hranjenje in vse, kar še sodi zraven, na vsaki dve uri, tudi ponoči, nekaterim niti to ni odveč. In ker življenje, ki se začne v vrečki pod kamenjem, pušča tudi posledice, sta bili za nameček obe zelo prehlajeni. Na srečo ni bilo tako hudo, da se ne bi dalo rešiti z antibiotiki in skrbno nego.