Februarja lansko leto je v zavetišče prispela bela muca. Bela muca s sivo liso na glavi. Aja, pa z ranjeno nogico, ki je bila verjetno posledica ugriza. Tako kot za vse ostale nesrečneže, ki tako ali drugače pristanejo v zavetišču, ker so bili nekomu odveč ali pa so uživali v svobodi, so tudi zanjo primerno poskrbeli. Rana se je zacelila, testi so bili negativni, bila je sterilizirana in celo sivina na glavi je izginila. Torej, Čveka je zdrava, mlada, bela muca – idealna za posvojitelje. Pa vendar bo kmalu minilo celo leto od njenega prihoda. Kaj je narobe? Je narobe to, da ni več stara dva meseca? Mogoče to, da je bila ranjena? Mogoče pa to, ker je imela sivo glavo?

Čveka prebiva svoje dneve v zavetišču, kjer ji sicer ni nič hudega, kraljuje v spalnici, toplo ji je, hrano in vodo ima vedno na razpolago in, kadar je čas, uživa v čohanju in mečkanju. Ne mar drugih mačk, vendar se je sprijaznila, da v tem okolju pač nima druge izbire. Sprejela je celo sobivanje s psi. Ima boljše življenje, kot ga je imela na cesti. Pa vendar, si mar ne zasluži čisto svojega para rok? Čisto svojega doma, kjer se ji ne bi bilo potrebno sprejeti drugih prebivalcev doma? Čisto svoje postelje, kavča in čisto svoje posode za hrano in vodo? Vse to bi namreč Čvekica potrebovala.

Muca tega meseca je seveda... popolna! Ima daljšo dlako, je mladička in izgleda srčkano. Kar tudi v resnici je. Kot ostalih nešteto mačk, ki za razliko od nje nimajo daljše dlake.

Vendar... na drugi fotografiji mačka škili. Gospa, a ste prepričani, da je zdrava? Da ni kaj slučajno narobe z njenimi očmi?

Zadnje čase se precej ukvarjam s statistiko. Črtice rišem. Za vsak klic ena. Nitka jih je nabrala čez 50. Naš mačjak bi bil prazen, pa še v vrsti bi čakali ljudje, če bi jih zanimala katera druga muca. Pa jih ne. Niti ena sama druga predstavnica te vrste ni dovolj lepa po mnenju ljudi, da bi bila vredna vsaj klica.

No, če si toliko ljudi neskončno želi posvojiti prav njo, potem si gotovo zasluži postati muca meseca. Predvsem zato, seveda, ker je večina teh ljudi, ki se zanimajo za posvojitev, imela prav tako, točno tako in nič drugačno muco. Le da je njihova nesrečno končala prav pred kratkim, Nitka pa je vendar še vedno živa. Torej jo morajo imeti. Zato, da bo tudi ona končala odkošena, pod traktorskimi ali katerimi drugimi gumami, v gobcu sosedovega psa ali pa kar na domačem pragu – zastrupljena. Če bo imela malo manj sreče, bo pristala v rokah katerega od tistih, ki ne vedo, da se živali ne sme mučit (mimogrede, ali veste, da so pred kratkim v Ljubljani mladostniki zažgali živega ježka?). Ampak tako daleč je nesmiselno razmišljat. Dokler bo pač uspela ostati živa, bo nadvse uživala. Takšna prava muca bo, kot se za muco spodobi vendar. Lovila bo sovražnike človeštva (miši npr., komu mar za zaščitene vrste ptic) in skrbnik bo zelo zadovoljen z njo. Povrgla bo lepo število malih krasnih kepic, ki jih bodo z lahkoto oddali.

Lin je lepa muca, stara približno eno leto, ki je v rani mladosti žal morala okusiti »mačjo svobodo«, zaradi česar je bolj plašne narave. Počasi odkriva svet, kjer ji ni treba iskati hrane in spati nekje zunaj, na hladnem. Takšno življenje že pozna, ne po svoji krivdi, zato tokrat išče človeka oziroma ljudi, ki bi ji omogočili bivanje izključno notri.

Potrebuje potrpežljivega človeka, ki ji bo dal toliko časa, kolikor ga potrebuje, da se sprosti. Nič ni nemogoče, v zavetišču in v začasnem domu se že pusti božati in nastavlja trebušček. Tudi z drugimi mucami in muci že navezuje stike. Da pa bi zamujeno obdobje socializacije nadoknadila, potrebuje svoje ljudi, ki bodo zanjo imeli čas, in ki ne bodo obupali zaradi dejstva, da Lin (še) ne skače po naročjih.

Nekega prijetnega sončnega dne v začetku junija so iz občine Logatec v zavetišče sporočili, da je na neki gozdni poti sredi ''ničesar'' zelo huda pasja mati. Iz grmovja, v katerem skriva mladičke, laja na mimovozeče kolesarje in se za kakšnim tudi zelo jezno zapodi. Na tako prijeten dan tako neprijetna situacija! Tako za kolesarje kot za zaskrbljeno pasjo mamo je tak položaj precej stresen, zato smo se iz zavetišča takoj napotili na odlov te nevarne živali. Oprema je bila opisani situaciji primerna – nagobčniki različnih velikosti, zanka, nekaj hrane in ravno prav adrenalina v krvi, da bodo roke pravočasno potegnjene od potencialno nevarnih pasjih čeljusti.

Trajalo je kar nekaj časa, da smo našli pravi ovinek na pravi gozdni poti. Ko pa smo se končno znašli na pravem mestu sredi ''ničesar'', je sledilo pravo presenečenje. Tudi za vsega vajene ljudi, ki se ukvarjajo z zavetiško dejavnostjo, je bil prizor, ki sva ga uzrli iz avtomobila, nekaj posebnega in nepričakovanega: po gozdnih tleh je poskakovala mešanka z zlatim prinašalcem in lajala na avtomobil, za njo pa je drobila majhna, komaj dvomesečna tigrasta mucka. Psička se je tu in tam obrnila in z gobčkom polizala muco po glavi, pri čemer je mala mačica butnila z glavico navzgor. Njen repek, s katerega so na vse strani še prav po mladičje šrtlele dlačice, pa se je zatresel v tistem znanem drhtenju ugodja. Ob tem male mucice ni prav nič motilo, da je njena pasja zavetnica huronsko tulila na veliko zadevo, ki se je pravkar parkirala v neposredni bližini.

... so štiri premlade mačje mamice s prelepimi otročički. Je sploh kaj lepšega od mačjih mladičkov? Tako prisrčni so, puhasti, krhki... Ko papcajo, so vsi popackani, kar jih naredi še bolj srčkane. Ko se začnejo igrati, jih je veselje gledati, kako brezskrbni so, kako jim je v življenju lepo. In res jim bo, o tem ni dvoma. Tako smo vsi optimistični in polni elana spomladi, ko se narava prebuja in nam razkazuje svoje lepote v vseh barvah in oblikah!

Če pogledamo v zakulisje »pomladi«, pa srečamo nešteto zgodb, kakršne imajo za sabo Siva, Soča, Vita in Krka. Nekomu so bile prisrčne (ali pa tudi ne in so bile že od nekdaj na cesti) kot mladičke, ko pa so dopolnile nekaj mesecev, šest, sedem, osem, mogoče celo devet, pač niso bile več zanimive. Najstarejša med njimi je stara dobro leto dni, kar pomeni, da so vse štiri pravzaprav še čisto prave mačje punčice, ki bi morale nekomu presti v naročju, nekoga ovijati okoli mezinčka, biti ljubljene.