Ah, Rio. Krasni, bučasti Rio.

30. junija lani je bil sprejet v zavetišče, star približno pet tednov. Najden je bil garjast in zapuščen nekje v Kamniku. Takrat je bil v zavetišču že pravi pasji vrtec in skoraj ni bilo dneva, da se ne bi število zapuščenih mladičev še povečalo. Rio je takoj osvojil vsa horjulska srca. Kljub ogromnemu številu malih pasjih smrčkov in tačk je njegov smrček izstopal v množici in njegove pisane in prevelike tačke so podrle vse rekorde v ljubkosti. Z nežnim otožnim pogledom je mali knedel spravil na kolena prav vse, ne samo ženske, ki smo menda bolj dovzetne za to.

Starost je lahko prav sitna reč, potarnajo starejši ljudje. Zobje nočejo več čvrsto stati v vrsti, želodec ni več jeklen, korak ni več tako lahak, kar malce težko prenašaš mladino in odstopanja od vsakdanjih rutin pomenijo zmedo in izzovejo godrnjanje. Še bolj sitna je starost, če odtavaš od doma ter malce dementen in utrujen ne najdeš ali ne zmoreš več domov. Vseeno, če se nam izgubi dedek, verjetno ne pomislimo, da je pač revež ostareli šel nekam umret. Pri ostarelem psu menda lastniki mislijo ravno to, če sploh kaj.

Fly je prišel sredi oktobra lansko leto. Neoznačen, nepogrešan in nadvse ljubek. Fly na prvi pogled spada v kategorijo najlažje in najhitreje posvojljivih psičkov. Je majhne rasti, skoraj bel je in ima srednje dolgo dlako. Dvoje čokoladno rjavih oči, kot oglje črn smrček na beli glavici, posrečena kosmata ušesca in košat privihan repek ga delajo še posebej prikupnega. Prijazen, živahen in ravno prav scrkljan za takole majhno žverco. To je vse, kar bi želel marsikateri potencialni posvojitelj. Čisti sladkorček.

Za zavetiške pse je v večini primerov težko napisati veselo besedilo, ki bi pritegnilo posvojitelje. Pa vendar, Najka je tako vesela in razigrana psička, da lahko poskusim ...

...

Ne, ne bo šlo, ne brez osnovne tipične, precej žalostne podlage.

Najka se je pustila ujeti šele, ko je bila že popolnoma izčrpana. V nekem hlevu je povrgla devet mladičkov in da bi teh devet kepic preživelo, je Najka dala res vse od sebe. Sprejeta je bila krvaveča, shirana in dehidrirana, kost in koža. Pravzaprav od kotitve do sprejema sploh še ni prišla k sebi.

Tole verjetno ne bo tipična zgodba za rubriko kuža meseca. Ne bo pravljica in ne bo kritika. Prav verjetno bo molitev, lom srca in padec na kolena.

Zofi, Zofka, Zofkica...

Zofi je ogromna, črna, rodovniška šarplaninka. Ima komaj dve leti, zato je igriva in poskočna, svojo ogromno glavo rada nastavi božanju in čohljanju, pred, med in po tem, pa ti srce mehča z najmilejšim medenim pasjim pogledom. Prišla je že lani, natančneje 14.7.2008, zanemarjena, s staro neoskrbljeno poškodbo zadnje tace. Kar nekaj naporov je bilo potrebnih za odvzem psice iz slabih razmer, kar nekaj časa je preteklo, da je njena dlaka postala lepa, košata in sijoča. Tako je Zofi 16 mesecev kasneje sicer še vedno tu, a išče svojo priložnost zadnjič. Neskončnost naporov in stroškov za zavetišče se prav tukaj nekje konča. Ob približno 40 ostalih psih in 70 mačkah, ne gre več tako naprej.