Vsak dan kje kakšen zapuščen mladič ali dva ali trije ali celo leglo, pa za povrh še kakšen odrasel pes, dela vsekakor nikoli ne zmanjka. Pa vsake toliko časa se najde še kakšna mala spakica v podobi Frika.

Za Frika se je življenje sicer začelo v leglu, verjetno z bratci in sestricami, skoraj končalo pa pri 3-4 tednih starosti v gozdu, kamor ga je odvrgel njegov brezvestni lastnik, verjetno zato, ker ima nepravilno raščeno zadnjo tačko, ki je kratkomalo neuporabna. Če ljudje zavržejo popolnoma zdrave živali, kaj ne bi take male spake. Na srečo ga je našla dobra duša in njegovo življenje se nadaljuje v zavetišču.

Prvotne dobre in optimistične namere, da se temu malemu revežu pomaga, v tem primeru z amputacijo neuporabne tačke, ki ga samo ovira, so se sprevrgle v dvome. Malček mora namreč še zrasti, nihče pa ne ve, kako bo dodatno obremenitev prenesla druga zadnja (zaenkrat še kolikor toliko zdrava) tačka.

Kali v življenju res ni bilo postlano z rožicami. Živela je skorajda brez hrane in vode, brez primernega zavetja, vsaka gonitev pa se je seveda končala z brejostjo. Koliko legel ima za sabo v komaj štirih letih življenja, raje ne bi vedela. V zavetišče je prišla visoko breja in skotila sedem zdravih mladičkov, štiri samčke in tri samičke. V prvih dneh ni nikomur pustila blizu - so ji morda mladičke iz prejšnjih legel odvzeli takoj po kotitvi in jih ubili, ali pa je le tako dobra in skrbna mama? Bolj verjetno prvo. Ko je videla, da njej in mladičkom ne grozi nobena nevarnost, in seveda ob nežnem Poloninem prepričevanju, se je umirila in končno dovolila, da Polona pregleda mladiče in ji malo pospravi.

Počasi, res počasi, se je Kalino nezaupanje do ljudi spremenilo v veselo pričakovanje, česa novega in prijetnega bo deležna od vsakega dvonožca, ki jo obišče. Postala je prava gospodična, pridna, ubogljiva in prijazna. Dnevi, ko se je bala zase in za svoje mladiče, so na srečo samo še preteklost. Tako je tudi zanjo prišel čas, da začne iskati novega skrbnika, ki bo res samo njen. Zaradi svojega prijetnega značaja je primerna za družino, tudi za življenje v stanovanju, saj skorajda ne laja. Tudi proti družbi drugih psov nima prav nič, prav veselo jih pozdravi in poljubčka. Torej neproblematična psička, ki bo svojemu človeku njegovo skrb in ljubezen še mnogo let vračala z neizmerno zvestobo, pridnostjo in ubogljivostjo.

Privezana pred veterinarsko postajo pri minus desetih stopinjah, zvita v klobčič, da bi se vsaj malo ogrela, z zmrznjenimi brki. Od tod tudi njeno ime - Brčica. Čeprav nekako ni hotela skleniti prijateljstva z veterinarjem, ki je zjutraj prišel v službo in ga ni spustila naprej, se je Polone, ki jo je prišla odrešit, zelo razveselila. Verjetno je bil zelo vesel tudi veterinar, ki je končno lahko začel svoj delovni dan.

Izkazalo se je, da Brčica ni bila samo zavržena, temveč je manj kot dan prej tudi kotila. Ker je nenormalno krvavela, so jo takoj operirali in ugotovili, da je v maternici ostal še en mrtev mladič. Kaj se je zgodilo z ostalimi mladiči, je prepuščeno domišljiji posameznika. Resnico pozna samo njen nekdanji lastnik, ki jo je dan pred novim letom v najhujšem mrazu, po naporni kotitvi privezal pred veterinarsko postajo in skrb zanjo prepustil drugim.

Shy je eden tistih nesrečnih kužkov, ki se jim rane navzven ne vidijo. Njegove rane so psihične. Bil je preplašen, kolikor je žival lahko, strah ga je bilo vsega, še najbolj pa palic - sem je prišteval tudi metlo. Najraje je kar mižal, verjetno si je mislil, da če on ne vidi strašne nevarnosti, ki mu preti, potem tudi strašna nevarnost ne vidi njega. Najhuje pri tem je, da to ni majhen kuža, ki ga stisneš v naročje in nekako prebrodiš hude trenutke, ampak velikan z nedolžno dušo mladička, ki je zaradi slabih izkušenj izgubil zaupanje v ljudi.

Potrebno je bilo kar nekaj časa, da so se njegove rane začele celiti in da je odkril veselje do življenja - ob izdatni pomoči dvonožnih in štirinožnih sostanovalcev. Njegov strah se je začel spreminjati v radovednost, ki je v njegovem primeru še kako zdrava. Postal je tudi "družbeno koristen" - pomagal je skrbeti za pasje mladiče, ki so ostali brez mame in jih je bilo potrebno hraniti po steklenički, za nagrado je hotel samo malo njihovega "kosila" - po dudi seveda. Prva igra z drugimi psi je bila za prisotne dvonožce neznansko smešno doživetje, saj Shy pravzaprav ni vedel, kaj bi. V napoto mu je bilo prav vse, še celo njegove noge. Od takrat naprej je šlo samo še na bolje.

Zdi se nemogoče, da bi nekdo lahko kužka zamenjal za deblo in ga malo obtesal s sekiro, pa vendar je tako. Samo da to še zdaleč ni bilo nenamerno, temveč se je nekdo prav potrudil. Njegove poškodbe so bile tako hude, da so se mnogi spraševali, kako to, da sploh še živi, nekateri pa celotni zgodbi niso mogli verjeti in so mislili, da je izmišljena. Včasih je res težko doumeti, kako zloben in neizprosen je lahko človek, in koliko energije in kreativnosti je pripravljen porabiti za povzročanje škode in bolečine drugim ljudem ali živalim. In res je verjetno lažje verjeti, da je vse skupaj - rane in kuža - izmišljeno, grda laž, kot pogledati v oči kruti resnici. Pa vendar je vse še kako res.

Ninku je "nekdo" namerno s sekiro odbil polovico lopatice in ga pustil, da se je znašel po svoje. Dokler seveda niso Ninku, kot že toliko živalim do sedaj, priskočili na pomoč ljudje, ki jih takšno trpljenje ne pusti neprizadetih. Kot že tolikokrat se je tudi pri Ninku zaradi njegovih grozljivih poškodb najprej zastavljalo vprašanje, kaj bi bilo zanj bolje - kužka odrešiti in ga evtanazirati ali ga nekako operirati in mu omogočiti dostojno življenje.

Cenjene bralce spletne strani opozarjamo, da je nekaj fotografij v nadaljevanju te zgodbe zelo nazornih in morda niso za tiste s slabimi želodci. Ker pa so kljub temu njen sestavni del, jih ne moremo izvzeti. Hvala za razumevanje.