Stara zgodba, nov kuža. Pravzaprav zelo nov, saj je star šele kakšne štiri mesece. Lukca, njegovih dveh sestric in bratca se je nekdo raje znebil, kot da bi poskrbel, da mladičkov sploh ne bi bilo, ali pa jih oddal v prave roke. Prav. Zdaj so tu.

In zakaj je Lukec nekaj čisto posebnega? Že njegovo ime nam pove, da je pravi Srečko. Ko je kuža prišel v zavetišče, je bilo govora o evtanaziji, saj je izgledalo, da se mu ne bo dalo pomagati. Poškodovano ima namreč sprednjo tačko, in ker bo velik, amputacija ne pride v poštev, saj bi ga s tem prikrajšali za normalno, kvalitetno življenje. Toda sonček, kakršen je, je mahal in mahal z repkom, dokler ga ni Polona odpeljala v Topolšico, kamor je šel Lukec gledat akvarijske ribice. In kar je najpomembnejše – tam je Polona izvedela, da je možno kužka operirati in mu s tem omogočiti normalno življenje.

Stara je kakšnih 8 mesecev in manjše, vitke rasti. Ko je prišla k nam, je bil sprva malo plašna, zadržana, skorajda sramežljiva, a je kaj kmalu ugotovila, da je življenje pri nas prav prijetno. Verjetno pa ji pred tem ni bilo ravno postlano z rožicami, saj je prišla s starim, že zaceljenim zlomom tačke. Torej je morala kar nekaj časa trpeti bolečine nezdravljenega zloma... Le kateri lastnik je tako brezbrižen, da dopusti življenje v takih bolečinah?

No, tačka je sedaj zaraščena in pregled pri veterinarju je potrdil, da je noga ne ovira pri normalnem življenju. Sicer je zaraščena na tak način, da je krajša za kakšnih 5 cm, zato Žaklin noge ne uporablja ali pa šepa, ko stopa po njej. Vendar gre tu za bolj estetsko hibo, saj je pri gibanju nič ne boli ali ovira. Le videti je nekoliko drugače kot ostali kužki.

Pa kaj takšna fejst babnica sploh še počne v zavetišču?

Lastniki so jo zapustili, se je naveličali, se... Kdo bi vedel, kakšen je resnični vzrok.

Kdor je njeno zgodbo spremljal od začetka, se spomni, da so bili njeni prvi dnevi spoznavanja zavetišča in življenja v njem vse prej kot prijetni, še zlasti za ljudi, ki so imeli opravka z njo. Bela je bila namreč na smrt prestrašena in je vsakega poskušala odpoditi s strašnimi grožnjami. Ampak ker "za vsako prestrašeno pasjo rit nežna roka raste", je tudi Bela kmalu ugotovila, da ji pravzaprav nihče nič noče, da je nihče ne bo tepel, mučil, se izživljal nad njo, in da je življenje prijetno, polno veselja in prijetnih stvari, celo prijetnih in prijaznih ljudi. Kot mešanka z eno od polarnih pasem je Bela polna energije. Njen življenjski moto je teči, teči in še malo teči, se igrati, porabiti zadnje atome energije, nato pa zadovoljno omagati. In tako je tudi prav. Mar naj bi pri rosnem letu in pol prespala ves dan in se delala, da je ni? Ne, ne, Bela že ne, ona mora popolnoma izkoristiti dan! Da je poleg tega še prijazna in nežna psička, je samo še en velik plus. Tisti, ki so jo videli prve dni v zavetišču, težko verjamejo, da je možen takšen preobrat, vendar je Bela živ dokaz za to.

Vsak dan kje kakšen zapuščen mladič ali dva ali trije ali celo leglo, pa za povrh še kakšen odrasel pes, dela vsekakor nikoli ne zmanjka. Pa vsake toliko časa se najde še kakšna mala spakica v podobi Frika.

Za Frika se je življenje sicer začelo v leglu, verjetno z bratci in sestricami, skoraj končalo pa pri 3-4 tednih starosti v gozdu, kamor ga je odvrgel njegov brezvestni lastnik, verjetno zato, ker ima nepravilno raščeno zadnjo tačko, ki je kratkomalo neuporabna. Če ljudje zavržejo popolnoma zdrave živali, kaj ne bi take male spake. Na srečo ga je našla dobra duša in njegovo življenje se nadaljuje v zavetišču.

Prvotne dobre in optimistične namere, da se temu malemu revežu pomaga, v tem primeru z amputacijo neuporabne tačke, ki ga samo ovira, so se sprevrgle v dvome. Malček mora namreč še zrasti, nihče pa ne ve, kako bo dodatno obremenitev prenesla druga zadnja (zaenkrat še kolikor toliko zdrava) tačka.

Kali v življenju res ni bilo postlano z rožicami. Živela je skorajda brez hrane in vode, brez primernega zavetja, vsaka gonitev pa se je seveda končala z brejostjo. Koliko legel ima za sabo v komaj štirih letih življenja, raje ne bi vedela. V zavetišče je prišla visoko breja in skotila sedem zdravih mladičkov, štiri samčke in tri samičke. V prvih dneh ni nikomur pustila blizu - so ji morda mladičke iz prejšnjih legel odvzeli takoj po kotitvi in jih ubili, ali pa je le tako dobra in skrbna mama? Bolj verjetno prvo. Ko je videla, da njej in mladičkom ne grozi nobena nevarnost, in seveda ob nežnem Poloninem prepričevanju, se je umirila in končno dovolila, da Polona pregleda mladiče in ji malo pospravi.

Počasi, res počasi, se je Kalino nezaupanje do ljudi spremenilo v veselo pričakovanje, česa novega in prijetnega bo deležna od vsakega dvonožca, ki jo obišče. Postala je prava gospodična, pridna, ubogljiva in prijazna. Dnevi, ko se je bala zase in za svoje mladiče, so na srečo samo še preteklost. Tako je tudi zanjo prišel čas, da začne iskati novega skrbnika, ki bo res samo njen. Zaradi svojega prijetnega značaja je primerna za družino, tudi za življenje v stanovanju, saj skorajda ne laja. Tudi proti družbi drugih psov nima prav nič, prav veselo jih pozdravi in poljubčka. Torej neproblematična psička, ki bo svojemu človeku njegovo skrb in ljubezen še mnogo let vračala z neizmerno zvestobo, pridnostjo in ubogljivostjo.