Paprika je psička, ki je z enim samim pogledom Poloni ukradla srce, ko se je "trudila" biti na počitnicah. Našli sta se na ulici v Skopju, kjer je Paprika živela, prepuščena sami sebi, brez hrane in vode ter brez človeka, ki bi jo imel rad. Kaj naj bi Polona torej storila? V trenutku se je odločila, da bo tale Makedončica kaj hitro dobila slovensko državljanstvo, pa čeprav je to pomenilo precej težav s prehodom meja, je Papriko hitro pričakala vesela dobrodošlica na brniškem letališču.

Da pa je postala čisto prava Slovenka, je morala med nekajmesečno karanteno prestati intenzivni tečaj slovenščine, in tako je zdaj že čisto prava pasja pubertetnica, ki se ji zdi, da mora življenje potekati po njenem receptu. Je zelo pametna psička, ki je vedno in povsod pripravljena postreči s kakšno vragolijo. Sama je tudi prava zagovornica pasje svobode, saj meni, da ovratnice in povodca ne potrebuje, toda k sreči ji nihče ne verjame. Poleg tega pa je prava gurmanka, kar dokazuje tudi dejstvo, da se je razvila v veliko in zdravo psičko, ki čaka samo še svojega človeka.

Roker je prelep velikan, ki je po krivici v zavetišču že od konca avgusta. Zakaj po krivici? Ker je kuža zdrav, razigran, živahen, prijazen in popolnoma neproblematičen. Večni mladič v veliki embalaži.

Čeprav v Sloveniji velja prepričanje, da so takšni psi za na verigo, pa nas je vseeno peščica, ki bi imela prav njega za na kavč! Kupovali bi mu nove igračke, ovratnice in povodce vseh barv in za vse priložnosti, rutice za okoli vratu, najboljšo hrano in priboljške, vodili bi ga k najboljšim veterinarjem, povsod bi ga jemali s sabo... Saj si vsak kuža, pa naj bo velik ali majhen, vse to zasluži. Roker pa je po karakterju, obnašanju in večnemu nasmešku prava terna!

Stara zgodba, nov kuža. Pravzaprav zelo nov, saj je star šele kakšne štiri mesece. Lukca, njegovih dveh sestric in bratca se je nekdo raje znebil, kot da bi poskrbel, da mladičkov sploh ne bi bilo, ali pa jih oddal v prave roke. Prav. Zdaj so tu.

In zakaj je Lukec nekaj čisto posebnega? Že njegovo ime nam pove, da je pravi Srečko. Ko je kuža prišel v zavetišče, je bilo govora o evtanaziji, saj je izgledalo, da se mu ne bo dalo pomagati. Poškodovano ima namreč sprednjo tačko, in ker bo velik, amputacija ne pride v poštev, saj bi ga s tem prikrajšali za normalno, kvalitetno življenje. Toda sonček, kakršen je, je mahal in mahal z repkom, dokler ga ni Polona odpeljala v Topolšico, kamor je šel Lukec gledat akvarijske ribice. In kar je najpomembnejše – tam je Polona izvedela, da je možno kužka operirati in mu s tem omogočiti normalno življenje.

Stara je kakšnih 8 mesecev in manjše, vitke rasti. Ko je prišla k nam, je bil sprva malo plašna, zadržana, skorajda sramežljiva, a je kaj kmalu ugotovila, da je življenje pri nas prav prijetno. Verjetno pa ji pred tem ni bilo ravno postlano z rožicami, saj je prišla s starim, že zaceljenim zlomom tačke. Torej je morala kar nekaj časa trpeti bolečine nezdravljenega zloma... Le kateri lastnik je tako brezbrižen, da dopusti življenje v takih bolečinah?

No, tačka je sedaj zaraščena in pregled pri veterinarju je potrdil, da je noga ne ovira pri normalnem življenju. Sicer je zaraščena na tak način, da je krajša za kakšnih 5 cm, zato Žaklin noge ne uporablja ali pa šepa, ko stopa po njej. Vendar gre tu za bolj estetsko hibo, saj je pri gibanju nič ne boli ali ovira. Le videti je nekoliko drugače kot ostali kužki.

Pa kaj takšna fejst babnica sploh še počne v zavetišču?

Lastniki so jo zapustili, se je naveličali, se... Kdo bi vedel, kakšen je resnični vzrok.

Kdor je njeno zgodbo spremljal od začetka, se spomni, da so bili njeni prvi dnevi spoznavanja zavetišča in življenja v njem vse prej kot prijetni, še zlasti za ljudi, ki so imeli opravka z njo. Bela je bila namreč na smrt prestrašena in je vsakega poskušala odpoditi s strašnimi grožnjami. Ampak ker "za vsako prestrašeno pasjo rit nežna roka raste", je tudi Bela kmalu ugotovila, da ji pravzaprav nihče nič noče, da je nihče ne bo tepel, mučil, se izživljal nad njo, in da je življenje prijetno, polno veselja in prijetnih stvari, celo prijetnih in prijaznih ljudi. Kot mešanka z eno od polarnih pasem je Bela polna energije. Njen življenjski moto je teči, teči in še malo teči, se igrati, porabiti zadnje atome energije, nato pa zadovoljno omagati. In tako je tudi prav. Mar naj bi pri rosnem letu in pol prespala ves dan in se delala, da je ni? Ne, ne, Bela že ne, ona mora popolnoma izkoristiti dan! Da je poleg tega še prijazna in nežna psička, je samo še en velik plus. Tisti, ki so jo videli prve dni v zavetišču, težko verjamejo, da je možen takšen preobrat, vendar je Bela živ dokaz za to.