Tole simpatično ovčarko je naključje pripeljajo do možnosti za novo, lepo življenje. Najdena je bila sredi gozda, sredi ničesar, privezana ob drevo, kjer je v svojem »pasjem življenju«, ki pri nas očitno ni zgolj mit, čakala na svojo usodo. Tokrat se je Usoda izkazala in jo privedla v Horjul; koliko je takih, ki še vedno kar nekje čakajo svoj konec, raje ne pomislimo. S čim so si to zaslužili, pa očitno vedo le njihovi »lastniki«.

Triša je stara 3-4 leta, je sterilizirana, prestala je tudi operacijo pruha. Po karakterju je tipična ovčarka, po videzu pa nekaj čisto posebnega posebnega. Potrebuje svojega človeka, takega, ki mu je jasno, da je lepotička živo bitje, da potrebuje sprehode, igro, nego in šolo - takega, ki bi jo imel ob sebi kot prijateljico in bi jo imel rad, nekoga, na kogar bi se lahko navezala in mu popolnoma zaupala.

Nekega prijetnega sončnega dne v začetku junija so iz občine Logatec v zavetišče sporočili, da je na neki gozdni poti sredi ''ničesar'' zelo huda pasja mati. Iz grmovja, v katerem skriva mladičke, laja na mimovozeče kolesarje in se za kakšnim tudi zelo jezno zapodi. Na tako prijeten dan tako neprijetna situacija! Tako za kolesarje kot za zaskrbljeno pasjo mamo je tak položaj precej stresen, zato smo se iz zavetišča takoj napotili na odlov te nevarne živali. Oprema je bila opisani situaciji primerna – nagobčniki različnih velikosti, zanka, nekaj hrane in ravno prav adrenalina v krvi, da bodo roke pravočasno potegnjene od potencialno nevarnih pasjih čeljusti.

Trajalo je kar nekaj časa, da smo našli pravi ovinek na pravi gozdni poti. Ko pa smo se končno znašli na pravem mestu sredi ''ničesar'', je sledilo pravo presenečenje. Tudi za vsega vajene ljudi, ki se ukvarjajo z zavetiško dejavnostjo, je bil prizor, ki sva ga uzrli iz avtomobila, nekaj posebnega in nepričakovanega: po gozdnih tleh je poskakovala mešanka z zlatim prinašalcem in lajala na avtomobil, za njo pa je drobila majhna, komaj dvomesečna tigrasta mucka. Psička se je tu in tam obrnila in z gobčkom polizala muco po glavi, pri čemer je mala mačica butnila z glavico navzgor. Njen repek, s katerega so na vse strani še prav po mladičje šrtlele dlačice, pa se je zatresel v tistem znanem drhtenju ugodja. Ob tem male mucice ni prav nič motilo, da je njena pasja zavetnica huronsko tulila na veliko zadevo, ki se je pravkar parkirala v neposredni bližini.

Le kaj se je lepotički Staški zgodilo, da je bila tako preplašena? Ni se upala premakniti, zunanji svet je bil zanjo strašen, želela si je, da bi bila nevidna. Temu ni bilo videti konca, nič ni pomagalo pri Staškinem premagovanju strahov. Dokler ni k njej na obisk prišla prijazna gospa, ki ji je naredila bioterapijo, kar je Staški popolnoma spremenilo življenje.

Prisrčna punca se je popolnoma spremenila! Iz prestrašene in negotove kosmatinke se je razvila mlada pasja dama, ki gre prostovoljno ven, pleza po naročjih, se igra s pasjimi sostanovalkami, s človeškimi obiski, ob prostem času pa poležava na kavču. Povsod je je dovolj, rada deli poljubčke, najraje pa ima po novem čohljanje.

Tako je Staška že pripravljena na nov dom pri potrpežljivih ljudeh, ki vedo, da čas celi rane in da se tudi iz preplašenih psov da marsikaj narediti in jim pomagati premagati strahove v neznanih situacijah. Se bo našel kdo, ki bi se mu prav Saška tako usedla v srček, da bi se mu zdela vredna truda?

Prijazni kosmatinec z globokim pogledom. Zazreš se mu v oči in vidiš ves svet. Vrne ti pogled, ugotovi, da mu nočeš nič hudega, in ti dovoli, da ga pobožaš.

Mingu v življenju ni bilo postlano z rožicami. Roke so bile zanj do pred nedavnim nekaj, kar boli. Potreboval je veliko časa, da je ugotovil, da so prav roke zelo uporabna zadeva, saj ga lahko božajo. Ampak tole bi rada napisala v bolj veselem tonu, kakršen je fant tudi postal.

Najinega skupnega poletnega sprehoda ne bom nikoli pozabila. Bil je v svojem boksu in mahal z repkom. "Kakšen lepotec!" sem vzkliknila in ga celega prečohala. Tudi pasje piškotke iz mojih vedno polnih žepov je "fehtal", kot se za pravega psa tudi spodobi. Pa izvem, da je to tisti kuža, ki se boji rok. Kaj pa zdaj? Umaknem se, da mu ne bi povzročala stresa, medvedek, kakršen je, pa je ugotovil, da sem popolnoma neškodljiva, in me je s pogledom in z mahajočim repkom povabil nazaj k sebi. Nato pa sva se odpravila na čisto pravi potep do vasi.

Psiček in psička manjše rasti si res že zaslužita nov dom. Morda ob poplavi mladičev nista dovolj zanimiva, mogoče sta videti večja, kot sta v resnici... Vsekakor pa sta prava veseljaka, ki bosta bodočim lastnikom vedno in povsod narisala nasmeh čez obraze.

Ob prihodu v zavetišče sta bila plašna, toda kmalu se je izkazalo, kako zelo živahna sta. Energije imata toliko, da jo delita še s svojimi sprehajalkami, ki z veseljem tečejo z njima. Prav gotovo sta to kužka za aktivne ljudi, ki jim božanje in crkljanje teh dveh nasmejancev (ja, psi se smejijo) ne bo odveč. Njun moto je namreč: "Igraj se, kolikor se lahko, vmes pa si vedno vzemi odmor, saj te bo nekdo vedno z veseljem prečohal".