In to povsem po krivici. Ime mu je Flip. Marsikdo verjetno sploh ne ve, da v zavetišču Horjul obstaja pes Flip. Srednje velik pes, star leto dni, najden v precej slabem stanju in posnetimi blazinicami na tacah. Po vrhu vsega pa še črn. Niti ni važno, da ima malo daljšo dlako, ker je črn. Če smo natančni, se najde kje vmes tudi pramen rjave. In zato v slabih treh mesecih zanj ni poklical še nihče. Precej dolgočasno kajne?

Psiček Tabu, črne barve, z dolgimi ušesi in opletajočim repom, je tipičen pasji mladič – rad se igra, nori naokoli z drugimi pasjimi prijatelji, rad se boža v naročju, zna milo pogledati, je prikupen in prijazen, predvsem pa se veseli življenja. Ne ovira ga pravzaprav nič. Popolnoma posvojljiv pes torej. Dokler…

Dokler ne povemo, da ima genetsko okvaro tačk, ki pa zanj ne pomeni nič drugega, kot manjšo oviro pri tekanju, skaknju in igranju. Vendar se slednje ponavadi presliši ali spregleda in Tabu še naprej ostaja “ubogi kužek”, kar vsekakor ni. Ravno obratno, je razigran in življenja poln psiček, navihan mulc, ki ga je potrebno (tako kot vse ostale mladiče) tudi vzgajati!

...treh manjših psov namrec. Se ne oddajajo v paketu, niti niso prijatelji. So pa vsi trije še vedno v zavetišču in bodo zaradi tega ali onega neposvojeni še dolgo casa...kateri posvojitelj si pa še želi odraslega psa, kajne?

Če malo pobrskamo po spletu in vnesemo ime Tara, izvemo, da je to ime irsko-galskega izvora. V zgodovini so tako imenovali kraj, ki je bil sedež ali izvor kraljevske moči. Če brskamo še malo naprej, pa ugotovimo, da je Tara tudi budistično ime (prevzeto po hinduizmu) za božansko mater oziroma mater sveta. Kakorkoli že, ime označuje nekaj močnega in božanskega. Vse to Tara tudi je.

V zavetišče je prišla dolge mesece nazaj v obupnem stanju, čisto shirana in apatična. Ob neješčnosti so se pojavile težave z izcedki, pa težave s kožo in nato še sum na defekt v delovanju kostnega mozga. Kmalu so ugotovili, da je breja, in v vročih poletnih dneh je na svet prikobacalo sedem popolnoma belih in zdravih srčkov, ki jih je kot skrbna mama vzgojila in pospremila v nove domove.

V zavetišče smo pred kratkim sprejeli tri v gozdu zavržene male mopske. Kužki meseca bodo iz drugačnega razloga, kot je to običajno. Običajno kuža meseca postane tisti, za katerega že (pre)dolgo iščemo nov dom; za mopse se seveda ni bati, da ga ne bi dobili v rekordno hitrem času.

Že večkrat doživeto se je dogodilo tudi tokrat. Vselej, ko imamo koga, ki je očem všečen ali celo podoben kateri od atraktivnih, modernih in kar je še takega pasem, se usujejo klici, maili, zasebna sporočila in še kaj. V njih mi ljudje razkrivajo svoje življenjepise in ostalo, kar za eventuelno dobro skrbništvo sploh ni pomembno. Vsak sebe vidi takrat kot najboljšega možnega posvojitelja. Mopsek bi po njihovih zagotovilih (gospa, verjemite mi!!!) dobil najbolj topel, najbolj ljubeč in najbolj sploh in oh dom na celem svetu in morda še širše. Običajno že vrsto let iščejo ali pa si zelo želijo prav mopsa in prav eden od teh, ki je pristal v zavetišču, jim je naravnost usojen. Oziroma so se vanj naravnost nesmrtno zaljubili po fotografiji.