Tistega avgustovskega jutra sem si dovolila eno uro spanja dlje. Dnevi so bili precej naporni, mnogo prostovoljk je bilo ravno na dopustu, v zavetišču Horjul pa je parvovirus napadel vseh 24 pasjih mladičkov. Od fizičnega dela nisi nikoli tako zelo zmatran, kot od psihičnega pritiska in skrbi za mala življenjca. Z nešteto po svoje prirejenimi molitvami za mala ščeneta v glavi, sem se odpeljala v službo. Prav daleč nisem prišla, saj je že na prvem križišču iz Logatca proti avtocesti stala krajša kolona vozil. Vsi so trobili in potiho sem se pridružila preklinjanju tistega, ki je ustvaril gnečo. Potem pa sem sredi ceste zagledala psa. In potem še enega, manjšega. Brez dolgega razmišljanja sem zapeljala v prvo uličico, stekla do ceste in začela oba psa vabiti k sebi. Izkazalo se je, da je večja psička, manjši pa 4 mesece star samček, po vedenju sodeč njen mladiček.

Tiha svojega imena ni dobila po naključju. Tiha je zares tiha.

Kakšno zgodbo nosi s seboj očitno nekoč lastniška, sterilizirana mlada psica, ki sta ji prve dni iz oči svetila samo strah in ponižnost? Če kdaj, sem si tokrat res zaželela, da bi jo slišala in razumela. Da bi razumela, česa se boji, zakaj je tako žalostna in zakaj na tem svetu se je znašla sama. Na moje prve tihe besede in ponujeno roko se je odzvala s komaj vidnim mahanjem repa in dolgim pogledom izpod čela. Ob še vedno tihem povabilu, naj pride bliže, je počasi, s sklonjeno glavo pristopila in njen rep je zanihal za spoznanje hitreje. Objela sem jo okoli vratu, ona pa se je z vso svojo težo naslonila name. Trenutek je trajal le nekaj dolgih sekund, potem pa se je ritensko spet počasi odmaknila in me gledala kot bi se spraševala, če sploh sme upati v to, da jo bo imel še kdo rad.

Vsak od nas je v življenju izgubil nekoga, ki ga je imel zelo rad. Vsi vemo, kakšne bolečine smo ob tem čutili, in kako težko se je bilo soočiti s praznino po izgubi. Samo, ste kdaj pomislili na to, da ljudje nismo edini, ki jih izguba bližnjih boli?

Runa je ostala brez svojega doma in svoje družine. Po sedmih letih se je vrnila k Poloni, na varno. V Horjulu je obkrožena s tistimi, ki jo imajo radi. Ima družbo, ima posteljo, hrano, igrače. Ima prijatelje.

Nima pa doma.

Runa si želi svoj dom. Močno si ga želi. Želi si ljudi, s katerimi bi bivala skupaj v hiši, in ki bi jih razveseljevala s svojo veliko kosmato pojavo.

Verjetno na čudež. Ker je stara 3 leta (groza) in ker je v centralnem registru psov označena kot nevaren pes (še večja groza). Njena tema na forumu, kjer se zapisujejo vse nove informacije, je bila ogledana že več kot 10.200-krat, vendar kljub temu za Piko zanimanja ni. Vsaj ne takšnega, ki bi ji prineslo čisto njen dom.

Spet je zunaj sneg. Spet je mraz. Ob takem času lansko leto se je v gozdu skupaj s prikupno malo kepico znašel Čips. Zima se je prevesila v pomlad, pomlad v poletje, prišla je jesen in spet- zima. In Čips je še vedno tu. Njegova prikupno malo sopotnico so kmalu našli dobri posvojitelji, Čips pa je ostal spregledan.